Ko govorimo o patriarhatu, pogosto najprej pomislimo na to, kaj je skozi stoletja naredil ženski. In prav je, da o tem govorimo. O obdobjih, ko ženska ni mogla svobodno odločati o svojem telesu, spolnosti, premoženju, izobraževanju, delu ali celo o tem, s kom bo živela. Toda sama čutim, da je rana patriarhata še veliko globlja. Ni ustvaril samo neenakosti med moškim in žensko, temveč je postopoma ustvaril razcep med moškim in ženskim principom v človeku samem. In prav ta razcep danes nosimo tako ženske kot moški.
Ženski namreč ni bila odvzeta samo zunanja moč. Skozi generacije je bila učena, naj dvomi tudi v svojo notranjo moč, v to, kar čuti in zaznava, v govorico svojega telesa, svojo intuicijo, cikličnost, spolnost, ustvarjalnost in tisti tihi notranji glas, ki včasih nekaj ve veliko prej, preden lahko razum pojasni, zakaj. Ko ženska dovolj dolgo posluša, da drugi bolje vedo, kaj je zanjo prav, lahko sčasoma preneha poslušati samo sebe. In morda je prav to ena najglobljih ran ženskega principa: ne samo utišana ženska, temveč ženska, ki je začela dvomiti v lastno vedenje.
Ko govorim o maternici, zato ne govorim samo o fizičnem organu. Govorim tudi o simbolnem prostoru ženske ustvarjalnosti, čutenja in notranjega poslušanja, o prostoru, kjer se nekaj začne rojevati, še preden dobi besede in obliko. Ženska pogosto najprej začuti človeka, prostor, odnos, nevarnost, možnost, novo smer ali preprosto to, da nekaj ni več prav. Toda če je bila generacije učena, da njeno čutenje ni dovolj zanesljivo, začne odgovor iskati zunaj sebe. Sprašuje druge, kaj naj naredi, ali se ji samo zdi, ali morda pretirava, ali sploh sme zaupati temu, kar čuti. Tako se počasi izgublja notranja avtoriteta in z njo stik z izvorno ustvarjalno močjo ženskega principa.
Toda s tem nismo izgubile samo ženske. Izgubili so tudi moški.
Tudi moškega je patriarhalni svet odrezal od velikega dela njegove narave. Dečku smo zelo zgodaj povedali, kateri deli njegove človeškosti so dovoljeni in kateri ne. Naučili smo ga, da mora biti močan, racionalen, učinkovit, uspešen, da mora vedeti, voditi, zdržati, poskrbeti zase in imeti stvari pod nadzorom. Čutenje je postalo nevarno, ranljivost šibkost, prošnja za pomoč poraz, nežnost pa nekaj, kar naj bi pripadalo predvsem ženskemu svetu. Iz njega smo želeli narediti močnega moškega, vendar smo moč pogosto zamenjali z nedotakljivostjo. Naučili smo ga delovati, ne pa vedno tudi čutiti, dosegati, ne pa nujno biti, reševati, namesto poslušati, nadzorovati, namesto zaupati.
In ko moški izgubi stik s svojim notranjim svetom, lahko tudi njegova moč izgubi kompas. Moška moč brez srca lahko postane nadzor, dominacija in potreba po dokazovanju. Moška moč, povezana s srcem, pa lahko postane nekaj povsem drugega: prisotnost, jasnost, odgovornost, pokončnost, zaščita in sposobnost ustvariti varen prostor, v katerem lahko življenje raste. Resnična moška moč ne potrebuje oblasti nad žensko, ker ne izhaja iz strahu pred izgubo položaja, temveč iz notranje stabilnosti.
Morda smo prav tukaj začeli izgubljati drug drugega. Ženska je morala postajati vedno bolj »moška«, da bi lahko preživela in uspela v svetu, ki je cenil predvsem razum, produktivnost, dosežek, linearnost in nadzor. Moški pa je moral zavračati vse, kar je bilo označeno kot »žensko«, da bi dokazal, da je dovolj moški. Tako smo oba spola počasi odmaknili iz njunega notranjega ravnovesja. Ženska je začela zapuščati telo in živeti predvsem iz glave, moški pa je začel zapuščati srce in živeti predvsem skozi delovanje. Ona je morala dokazovati, da zmore vse sama, on pa, da nikogar ne potrebuje. In oba sta postajala vedno bolj oddaljena od sebe in drug od drugega.
Ženska energija v svojem ravnovesju namreč ni šibka in pasivna. Je intuitivna, ustvarjalna, čuteča, sprejemajoča in globoko povezana z življenjem. Zna zaznati tisto, česar razum še ne more razložiti, in začutiti premike, odnose in možnosti, še preden postanejo očitni. Njena moč ni nujno glasna, toda prav iz nje se rojevajo življenje, vizija in kreacija. Sprejemajoča je, vendar ni podrejena, mehka je, vendar ni šibka, intuitivna, vendar ne brez razuma, čuteča, vendar ne brez meja.
Prav tako zdrava moška energija ni dominacija. Je prisotnost, jasnost, usmerjenost, zaščita, odgovornost in sposobnost, da viziji pomaga dobiti obliko. Je močna, vendar ne nasilna, zaščitniška, vendar ne posedovalna, jasna, vendar ne trda. Zna delovati, a zna tudi poslušati. In ko sta ti dve sili v ravnovesju, ne tekmujeta za oblast, temveč sodelujeta.
Morda smo zato stoletja živeli v zmoti, da mora eden voditi, drugi pa slediti. Kaj pa, če je resnična modrost odnosa nekaj veliko globljega? Kaj pa, če lahko ženska s svojo intuicijo v nekem trenutku zazna smer, moški pa s svojo prisotnostjo, jasnostjo in močjo pomaga ustvariti prostor, da se ta smer utelesi? In drugič je lahko prav moški tisti, ki vidi pot, ženska pa tista, ki ji s svojo ustvarjalnostjo in čutenjem vdihne življenje. Ne gre za to, da bi bila ženska vedno tista, ki ve, in moški tisti, ki mora slediti. Gre za to, da se začnemo zavedati različnih načinov zaznavanja in dovolimo, da je modrost odnosa večja od potrebe enega, da ima vedno prav.
Takrat ženski ni treba postati moški, da bi bila močna, in moškemu ni treba zatreti svojega srca, da bi bil moški. Ženska lahko reče: »Nekaj čutim,« in moški tega ne razvrednoti samo zato, ker tega še ne more racionalno dokazati. Lahko jo posluša. In tudi moški lahko reče, da ne ve, da ga je strah, da ga nekaj boli, da potrebuje pomoč ali da ne razume, kaj se dogaja v njem, ne da bi zaradi tega izgubil svojo moškost. Morda jo prav takrat prvič zares najde, kajti resnična moč ne potrebuje oklepa.
Zato zame zdravljenje patriarhata ne pomeni, da ženska preprosto prevzame mesto moškega, postane dominantna in njega potisne pod sebe. To bi bila ista struktura, samo z zamenjanima vlogama. Zdravljenje pomeni, da prenehamo verjeti, da mora biti nekdo zgoraj in nekdo spodaj, da moč enega zahteva zmanjšanje drugega. Da lahko moški stoji v svoji moči, ne da bi nadzoroval žensko, in da lahko ženska stoji v svoji moči, ne da bi se morala boriti proti moškemu.
Tu se zame začne notranja alkimija in tisto, kar imenujem notranja poroka. Vsak človek v sebi nosi sposobnost delovanja in sprejemanja, razuma in intuicije, jasnosti in čutenja, usmerjenosti in ustvarjalnosti. Lahko ju imenujemo moški in ženski princip, če ob tem razumemo, da ne govorimo o togih vlogah, temveč o dveh silah življenja, ki potrebujeta druga drugo. Preden se lahko moški in ženska zares srečata drug z drugim, se morata zato začeti srečevati tudi s tistim delom sebe, ki sta se ga naučila zavračati. Ženska s svojo močjo, glasom, mejo, jasnostjo, smerjo in sposobnostjo delovanja, moški pa s svojim srcem, nežnostjo, ranljivostjo, intuicijo in sposobnostjo sprejemanja.
In takrat se lahko začne celiti nekaj veliko starejšega od enega odnosa. Nekaj, kar smo prenašali skozi generacije. Ženska, ki ponovno zaupa svojemu telesu, glasu in notranjemu vedenju, tega ne vrača samo sebi. Drugače vzgaja hčer, drugače vzgaja sina, drugače izbira odnose, drugače postavlja meje, drugače ljubi in drugače ustvarja. In moški, ki si ponovno dovoli čutiti, prav tako prekine staro verigo. Njegov sin lahko vidi očeta, ki zna pokazati čustva in zaradi tega ni nič manj močan. Njegova hči pa lahko ob njem izkusi moško prisotnost, ob kateri ji ni treba utišati svojega glasu ali zmanjšati sebe, da bi bila ljubljena.
Morda je zato najgloblja posledica patriarhata veliko več kot samo neenakost med spoloma. Morda je njegova najgloblja rana prav razcep v človeku samem: med razumom in intuicijo, močjo in nežnostjo, telesom in duhom, ustvarjanjem in delovanjem, moškim in ženskim principom.
In zato pot naprej zame ni vojna žensk proti moškim. Je vračanje obeh domov. Ženske nazaj v telo, maternico, srce, intuicijo, glas, ustvarjalnost in notranje vedenje. Moškega nazaj v srce, čutenje, prisotnost in zdravo moč, ki ji ni treba nikogar obvladovati. In obeh nazaj v notranjo poroko, v prostor, kjer moško in žensko nista nasprotnika, ampak dve sili istega življenja.
Ne potrebujemo novega sveta, v katerem bo ženska nad moškim. Potrebujemo svet, v katerem nobenemu od njiju ni treba stati nad drugim.
Moški ob ženski in ženska ob moškem. Dva celovita človeka, ki jima ni treba zmanjšati drugega, da bi lahko sama stala v svoji moči.
Morda se prav tukaj začne resnična sprememba. Ne takrat, ko zamenjamo, kdo ima moč nad kom, ampak ko ne potrebujemo več odnosa, v katerem mora biti eden nad drugim. Ko se srce in razum ponovno začneta poslušati, ko intuicija in delovanje sodelujeta, ko moško in žensko nista več v vojni in ko moč končno ne pomeni oblasti nad drugim, temveč sposobnost ostati globoko v sebi in hkrati odpreti srce drugemu.
Morda je prav to notranja poroka, ki jo danes tako zelo potrebujemo.
Vrnitev v ravnovesje.
In vrnitev drug k drugemu