Morda smo pri menstruaciji izgubile nekaj mnogo večjega, kot se zavedamo. Izgubile smo iniciacijo. Izgubile smo trenutek, ko je prva kri pomenila vrata, skozi katera deklica ni samo biološko dozorela, ampak je začela vstopati v novo obdobje svojega življenja, v globlje spoznavanje svojega telesa, cikličnosti, ustvarjalnosti, odgovornosti in ženskosti.
Človek je nekoč veliko bolj neposredno živel z ritmi narave. Poznal je čas svetlobe in čas teme, čas setve in čas žetve, čas delovanja in počitka, rojstva, zorenja, odmiranja in ponovnega začetka. Narava ni bila nekaj zunaj njega, ampak velika učiteljica, ki je vsak dan kazala, da življenje ni ravna črta, ampak krog. Nič ne more ves čas cveteti. Vsakemu obdobju rasti sledi umik, vsakemu izdihu vdih in vsakemu koncu začetek nečesa novega.
Tudi človekovo življenje je bilo razumljeno skozi takšne prehode. Otrok ni preprosto nekega dne postal odrasel, ampak je skozi različne obrede in iniciacije prehajal iz enega življenjskega obdobja v drugo. Z novim obdobjem so prišli nova znanja, nove naloge, večja odgovornost in novo mesto v skupnosti. Takšni prehodi so zaznamovali življenje tako deklet kot fantov, pozneje moških in žensk, saj so tudi partnerstvo, starševstvo, staranje in smrt pomenili pomembne življenjske pragove.
Pri deklici pa je enega najpomembnejših prehodov zapisalo njeno lastno telo. Prva kri, menarha, je oznanila, da se nekaj spreminja. V številnih tradicionalnih skupnostih deklica skozi ta prehod ni šla sama. Ob njej so stale ženske, ki so jo že prej učile skozi pripovedi, opazovanje, delo, vsakdanje življenje in obrede. Kot deklica je poslušala, kako starejše ženske govorijo o telesu, rojstvu, odnosih, naravi, rastlinah in življenju, ob prvi menstruaciji pa se je njen položaj spremenil. Ni več samo poslušala zgodb žensk. Začela je vstopati vanje.
To niso samo romantične predstave o preteklosti. Še danes poznamo dobro dokumentirane primere ljudstev, pri katerih je bila prva menstruacija povezana z zelo konkretnimi iniciacijskimi obredi. Pri ljudstvih Tatuyo, Bará, Carapana, Tuyuca in Tukano v kolumbijski Amazoniji so raziskovalci opisali večdnevne iniciacije, v katerih je deklica dobila mentorico, se za nekaj dni umaknila iz vsakdanjega življenja, sledila posebni prehrani, prejela blagoslov tradicionalnega zdravilca, bila obredno barvana z rastlinskimi pigmenti ter pripravljena na novo življenjsko obdobje. Ta ista ljudstva so ritualno zaznamovala tudi rojstvo, začetek spolnega življenja, poroko, nosečnost, menopavzo in smrt. Celotno človeško življenje je bilo tako vtkano v zaporedje prehodov. Še posebej zanimivo je, da je raziskava med ženskami teh skupnosti pokazala povezavo med ohranjanjem celotnega iniciacijskega obreda in manj poročanja o menstrualnih bolečinah. To odpira zelo pomembno vprašanje: kaj se zgodi s telesom, ko deklica v menstruacijo vstopi pripravljena, podprta, spremljana, z ritualom in znanjem, namesto s strahom in pričakovanjem neprijetnosti?
Podobne obrede najdemo tudi drugje. V Malaviju so starejše ženske deklice ob prvi menstruaciji poučevale o telesu, spolnosti, odnosih, nosečnosti in odgovornostih odraslega življenja. Med različnimi afriškimi ljudstvi poznamo iniciacije, v katerih so bili pomembni umik, poučevanje starejših žensk, molitve, blagoslovi, tradicionalna hrana, glasba, pesmi, ples in ponovna vrnitev dekleta v skupnost z novim položajem.
Posebej zanimiv je primer Asante iz Gane. Njihov odnos do menstrualne krvi pokaže, kako poenostavljeno danes pogosto razlagamo stare menstrualne tabuje. Menstrualna kri ni bila razumljena samo kot nekaj nevarnega ali nezaželenega, ampak tudi kot substanca velike duhovne moči. Po zgodovinskih zapisih so jo uporabljali celo pri izdelovanju ritualnih predmetov za zaščito pred duhovno škodo. Nekatere omejitve menstruirajočih žensk so bile povezane prav s prepričanjem, da je njihova moč v tem času tako velika, da lahko vpliva na moč moških.
Tudi sama prva menstruacija je bila pri Asantih lahko javno počaščena. Deklico so posedli pod velik ceremonialni dežnik, kakršnega so sicer uporabljali kralji, kraljice matere in poglavarji, ljudje pa so ji prinašali darila, peli in plesali v njeno čast. Predstavljajmo si razliko med deklico, ki ob prvi krvi sliši, da mora vse čim hitreje skriti, in deklico, ki ji skupnost sporoči: nekaj pomembnega se je zgodilo, vidimo te, tvoje življenje vstopa v novo obdobje. Kako drugačen zapis o lastnem telesu lahko nastane v mladi ženski.
Tudi v Zambiji so opisani iniciacijski obredi, povezani z menstruacijo in močjo menstrualne krvi, kjer so zgodbe, ples in pesmi spremljali poučevanje deklet o novem življenjskem obdobju. Vse to kaže, da menstruacije v preteklosti ne moremo razumeti samo skozi predstavo nečistosti. Ponekod je bila kri razumljena kot močna, sveta, povezana z rodovitnostjo, življenjem, zemljo, zaščito, skrivnostjo in magijo. Tudi kadar so obstajala pravila in omejitve, niso vedno pomenila sramu. Včasih so govorila o moči, ki je zahtevala poseben prostor, posebno ravnanje in spoštovanje.
Menstrualna kri je tudi simbolno nekaj izjemnega. Kri običajno povezujemo z rano, poškodbo ali izgubo, menstrualna kri pa prihaja iz zdravega telesa brez zunanje rane. Prihaja iz maternice, iz prostora, ki se je pripravljal na možnost novega življenja. Tudi biološko menstrualna tekočina ni samo kri. V njej so endometrijsko tkivo, sluz, imunske in druge celice ter številne biološke molekule, zato jo danes raziskujejo kot zanimiv vir informacij o reproduktivnem zdravju in kot vir različnih celic z regenerativnim potencialom.
Kako zanimiv obrat. Nekaj, kar smo se naučile čim hitreje zaviti, skriti in zavreči, danes znanost jemlje v laboratorij in odkriva, koliko informacij nosi.
Toda zame je moč menstrualne krvi še več kot njena biološka sestava. Je simbol velikega ženskega cikla ustvarjanja in spuščanja. Maternica se pripravlja, gradi, ustvarja prostor in ga, če življenje ni spočeto, ponovno spusti. Nato začne znova. Prav to pa počne tudi narava. Drevo ne obdrži vsakega lista, zemlja ne rodi vse leto, polje potrebuje čas počitka, luna izgine in se ponovno pojavi, plima pride in odide. Zima ni napaka v naravi in tema ni neuspešna svetloba.
Sodobna ženska pa živi v svetu, ki od nje pogosto zahteva prav nasprotno. Naj bo vsak dan enako produktivna, razpoložljiva, učinkovita in usmerjena navzven. Naj se njen cikel čim manj pozna. Tukaj se je zgodil velik premik. Pozornost smo iz notranjosti ženskega telesa premaknili navzven. Namesto da bi deklico najprej naučili poslušati svoje telo, spoznati maternico, medenično dno, ritem cikla, dih, gibanje, počitek, toploto, rastline in naravne načine podpore, jo zelo hitro naučimo predvsem tega, kateri izdelek potrebuje in kako naj menstruacijo naredi čim manj opazno.
Tako se menstruacija počasi spremeni iz notranjega dogodka v logistiko. Kako preprečiti madež, kako odstraniti vonj, kako ublažiti bolečino in kako čim hitreje nadaljevati dan. Cikel se mora prilagoditi življenju, namesto da bi se življenje kdaj prilagodilo ciklu.
In prav tukaj se mi zdi pomembno tudi vprašanje menstrualnih bolečin. Sama verjamem, da bi bila izkušnja menstruacije pri mnogih ženskah precej drugačna, če bi že kot deklice poznale svoje telo in živele bolj povezano z njegovimi ritmi. Če bi znale dihati v medenico, se gibati, plesati, uporabljati toploto, poznale rastline, sproščale medenično dno, mehčale trebuh, upočasnile, ko telo potrebuje počitek, ter razumele, da telo ni ločeno od našega notranjega sveta.
Stres, strah, pretekle izkušnje, občutek varnosti, odnos do ženskosti in spolnosti ter vse, kar nosimo v sebi, vplivajo na način, kako živimo v telesu. Zato maternice ne moremo povsem ločiti od ženske, ki jo nosi. Morda je prav zato podatek iz kolumbijske Amazonije tako zanimiv. Ne zato, ker bi iz ene raziskave lahko naredili univerzalno pravilo, ampak zato, ker odpira vprašanje, ki smo ga skoraj nehali postavljati: ali lahko način, kako deklica vstopi v menstruacijo, vpliva tudi na način, kako jo bo pozneje doživljalo njeno telo?
Predstavljam si deklico, ki se prve menstruacije ne boji, ker je nanjo pripravljena. Že prej je sedela med ženskami in poslušala. Pozna svoje telo, ve, kaj je maternica, kaj je cikel in zakaj krvavi. Ve, da lahko počiva, se umakne, pleše, diha, uporabi toploto, poseže po rastlinah in se obrne na druge ženske. Ko pride prva kri, zato ne dobi samo paketa vložkov. Dobi znanje, zgodbo, ritual, podporo in občutek, da nekam pripada.
Morda ji mama ali babica podari nekaj, kar bo nosila kot simbol prehoda. Morda prižgejo svečo, pripravijo kopel, sedejo skupaj, ji pripovedujejo svoje zgodbe, govorijo o ženskah pred njo in jo blagoslovijo v novo obdobje njenega življenja. Sporočijo ji, da njena kri ni umazana, njeno telo ni problem, njena cikličnost ni slabost in da se zanjo začenja novo učenje. Učenje poslušanja svojega telesa, ritma, meja, ustvarjanja, spuščanja, počitka in lastne moči.
To je zame iniciacija. Ne nekaj, kar deklico čez noč spremeni v odraslo žensko, ampak vrata, skozi katera stopi v novo šolo življenja.
In prav to smo v veliki meri izgubile. Iz iniciacije smo naredile higieno, iz cikla urnik, iz krvi odpadek, iz umika nevšečnost in iz telesnega sporočila simptom, ki ga je treba čim prej utišati. Odgovor smo premaknile iz notranjosti telesa navzven. Izdelek, tableta, navodilo, mnenje in sistem so pogosto postali pomembnejši od občutka, notranjega vedenja, skupnosti žensk in odnosa z naravo.
Zato vrnitev k menstrualni krvi zame ne pomeni vračanja v preteklost in ne pomeni zavračanja vsega sodobnega. Pomeni, da iz preteklosti ponovno vzamemo tisto, kar smo morda prehitro izgubile: cikličnost, iniciacijo, žensko skupnost, prenos znanja, spoštovanje telesa, odnos z naravo, ritual in čas.
Morda potrebujemo novo kulturo prve krvi. Takšno, ki bo združila staro modrost in današnje znanje, ne da bi eno izničilo drugo. Kulturo, v kateri bo deklica vedela, kako skrbeti za svoje telo, vendar ga bo znala tudi poslušati. Kulturo, v kateri bo poznala biologijo menstruacije, hkrati pa ji bo dovoljena tudi njena simbolika, skrivnost in svetost, če jo sama tako doživlja.
Predvsem pa kulturo, v kateri se ob prvi krvi ne bo naučila skrivati svojega ženskega telesa, ampak vstopati vanj.
Kajti morda največje darilo, ki ga lahko deklici damo ob prvi menstruaciji, ni nekaj, kar lahko kupimo. Je odnos s svojim telesom, zaupanje vanj, skupnost žensk, ki jo spremlja, in vedenje, da njeno telo govori jezik ciklov, ki je veliko starejši od sveta, ki jo bo poskušal naučiti živeti, kot da ciklov nima.
Morda se s prvo krvjo ne začne samo menstruacija. Morda se začne dolgo učenje ženske o ustvarjanju, spuščanju, smrti in ponovnem rojstvu, o ritmu narave, o maternici in o življenju.
In morda bi se prav tukaj morale za trenutek ustaviti in se vprašati, kakšen odnos do menstruacije želimo predati generacijam, ki prihajajo za nami. Kako bomo o prvi krvi govorile svojim hčerkam, vnukinjam in nečakinjam? Kako bomo deklice pripravljale na vstop v svet ženskosti? Bodo svojo prvo kri pričakale s strahom, sramom in občutkom, da se je začelo nekaj neprijetnega, kar je treba skriti in čim manj čutiti, ali bodo vedele, da se pred njimi odpirajo vrata v globlje spoznavanje lastnega telesa, njegovega ritma, ustvarjalnosti in moči?
Morda je prav to ena naših največjih odgovornosti. Da jim vrnemo tisto, kar smo same izgubile. Da jih naučimo poslušati telo, spoštovati njegove cikle, poznati svojo maternico, razumeti svojo kri in zaupati notranjemu vedenju. Da ob prvi menstruaciji ne dobijo samo informacije, kako naj poskrbijo za krvavitev, ampak tudi občutek, da se je zgodilo nekaj pomembnega in da ob tem niso same.
Kajti način, kako vzgajamo deklice v odnosu do njihovega telesa, ni nepomembna stvar. Iz teh deklic bodo zrasle ženske. Nekatere bodo nekoč matere, druge bodo ustvarjale življenje na drugačne načine, vse pa bodo s svojim odnosom do sebe oblikovale odnose, družine, skupnosti in naslednje generacije. Zdravje žensk, njihov odnos do telesa, spolnosti, plodnosti in ustvarjalne življenjske sile je neločljivo povezano tudi z zdravjem družbe, ki jo ustvarjamo.
In če življenje razumemo še širše, kot veliko mrežo medsebojne povezanosti, potem tudi ženski cikel ni nekaj izoliranega. Ženska je del narave, narava je del Zemlje in Zemlja je del mnogo večjega kozmičnega ritma. Tako kot se izmenjujejo plima in oseka, svetloba in tema, rast in mirovanje, tudi žensko telo govori jezik ciklov.
Zato vprašanje ni samo, kako bomo od danes naprej gledale na menstruacijo.
Vprašanje je tudi: kakšen spomin na ženskost bomo predale deklicam, ki prihajajo za nami?
Morda se sprememba začne prav tukaj. Pri materi, babici, teti, sestri, učiteljici, ženski, ki neki deklici ob njeni prvi krvi namesto sramu preda spoštovanje, namesto strahu znanje in namesto tišine zgodbo.
In ji reče:
Dobrodošla. Tvoje telo ve. Poslušaj ga. Spoštuj ga. In nikoli se ne sramuj njegovega ritma.
Kajti ko deklici vrnemo spoštovanje do njenega telesa, ne spreminjamo samo njenega odnosa do menstruacije. Spreminjamo zgodbo žensk, ki prihajajo za nami.